Meni Zapri

RAZVOJ IN ZGODOVINA RECIKLARNICE

2020 (februar) – spletna stran s spletno trgovino in šibamo dalje!

2019 (december) – z Jasmino, ki je lastnica bloga Minci kuha, sva našli skupno točko in začeli s projektom Od rok do ust. S tem projektom se sprašujeva, kako kuhati preprosto, (cenovno) dostopno in s čim manj odpadki, poudarek je na lokalnih, ekoloških sestavinah in miroljubnem kmetijstvu.

2018 (november) do danes (še traja) – sodelujemo s Ciriusom (Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje) v projektu SVLO (Spodbujanje socialne vključenosti otrok in mladih s posebnimi potrebami v lokalno okolje), katerega temeljni namen je osebam s posebnimi potrebami omogočiti čim kvalitetnejše vključevanje v lokalno okolje, jih usposobiti za različne aktivnosti in jim tako povečati možnosti za kvalitetno in ustvarjalno življenje in tudi morebitno zaposlitev. V okviru tega projekta dijaki Ciriusa pomagajo pri delu v Reciklarnici, delo je prilagojeno glede na njihove zmožnosti in tudi želje, enkrat letno pa trgovino tudi prevzamejo, več o tem je TU. V Reciklarnici sta najprej sodelovala Maša in Timotej, nato Valbon, trenutno pa ob četrtkih lahko poklepetate z Anjo in Timotejem.

2017 (junij) – Reciklarnica se je selila v nov prostor ter začela dobivati novo podobo in novo ponudbo: izkušnje preteklih let so pokazale, da ni zadostnega povpraševanja po rabljenih predmetih in da se s temi izdelki lahko pokrijejo le stroški prostora (najem, elektrika, ogrevanje ipd.). S strani Občine ni bilo interesa za nadgrajevanje aktivnosti v smeri Centra ponovne uporabe, zato je bila sprejeta odločitev, da se dodajajo tudi novi izdelki, ki pa sledijo glavni usmeritvi Reciklarnice: ČIM MANJ ODPADKOV! Zaradi prostorske stiske je bila sprejeta odločitev, da ne sprejemamo več vseh predmetov in da v Reciklarnici ni več ogromne garderobne omare za stalno izmenjavo. V tem času sta se Reciklarnici za krajši čas pridružili Joži in Jožica.

2015-2016 – Začelo se nam je nabirati ogromno robe: od oblačil, keramike, plišastih igrač, odej ipd. do pohištva, tako da smo iskali skladišče. Najprej smo ga imeli v stavbi Trivala (brez najemnine, juhej!). Ko so stavbo začeli obnavljati, smo morali sprazniti prostor. Nato smo se selili na območje Barutane, imeli krasno hišico skorajda sredi gozda, tam smo delali vse: skladiščili, uredili šivalnico, preurejali pohištvo, Mojca (lončarski atelje Narobe svet) je imela v hišici lončarsko delavnico, na vrtu pred hiško smo pekli kruh v lončeni peči… in se imeli fino. Najemnino smo plačevali sami iz prihodkov trgovinice in bili veseli, saj se je ideja razvijala in smo lahko pokrivali stroške dveh lokacij. Po kakšnem letu gostovanja v Barutani, se je začela njena razprodaja in uničevanje res hude in v svetovnem merilu edinstvene industrijske dediščine. Naša hiška se je prodala, drevesa so posekali, vrt zabetonirali v ogromno parkirišče. Dobili smo ponudbo za nadaljnji najem s precej povišano najemnino, kar smo morali zavrniti. Ne samo zaradi višine najemnine, hudo nam je bilo gledati tudi uničevanje lokacije in spremljati brezbrižen odnos ljudi, ki bi lahko kaj spremenili.

2015 (december) – organizirali smo dogodek “Šutna Šoping Center”. Šutna je osrednja ulica v najožjem mestnem središču, ki pa se je, s pojavom trgovskih središč na obrobju mesta in s selitvijo tovarn na druga območja, spremenila v ulico duhov. S tem dogodkom smo se predstavili posamezniki, podjetja in organizacije, ki (smo) tisti čas delovali na tej ulici. Lušten vpogled na dogodek je dostopen tudi na portalu Kamnik.Info, objavljen pa je bil tudi prispevek na RTV Slo1.

2015 – v Kamnik smo pripeljali Živo knjižnico.

2015 (april) – s KUD-om Kufr smo združili moči pri dogodku Festna Vesna: garažna razprodaja, izmenjave semen in sadik, postavitev visokih gred na Mestnem vrtičku in nastop Cvetk Marjetk, upokojenske impro skupine, na temo recikliranja in ponovne uporabe.

2014 (november) – v Kamniku smo organizirali prvo garažno razprodajo, naš “logo” so v tistem času bile še bele pikice na oranžni podlagi.

2014 – želeli smo vzpostaviti Mestni vrtiček, iti na področje samooskrbe in skupnostnega vrta, postavili smo visoke grede, imeli nekaj dogodkov, na koncu pa se je vrt izkazal za prevelik zalogaj za tako majhno število oseb, zato smo ga prepustili drugim zainteresiranim.

2014 (junij) do 2017 (maj) – po dolgem iskanju smo našli prostor za najem in odprla se je trgovinica Reciklarnica, ki je želela delovati na podoben način kot Centri ponovne uporabe: v trgovinici se je dalo dobiti predmete iz druge roke in predelane izdelke, prav tako so občani lahko prinašali vse stvari, ki so bile še uporabne, a jih niso želeli več imeti. Organizirali smo različne delavnice za otroke in odrasle ter sodelovali z drugimi kamniškimi organizacijami in vrtci. S prihodki prodaje smo pokrivali tekoče stroške in najemnino, v začetku vse to delali prostovoljno, kasneje pa dobili odobren projekt in imeli dve leti plače iz tega vira (stroške prostora smo še vedno pokrivali iz poslovanja). Po koncu projekta sta Erika in Špela sprejeli odločitev za novo pot.

2013 (december) – začeli smo z izmenjavami receptov za praznično peko in delavnicami okolju prijaznejših okraskov.

2013 (september) – v Kamnik smo pripeljali Vseslovensko Zelemenjavo.

2013 (junij) – organiziranje tedenskih izmenjav otroških oblačil in igrač v Kamniku, v poletnem času smo menjali tudi pridelke in, skupaj s Kajo, skrbeli za vrtiček na Zapricah. Ta čas Reciklarnica še ni bila v lastnem prostoru, ampak si ga je delila s Heleno in z izmenjavami gostovala po najrazličnejših dogodkih v mestu; v tem obdobju nam celo ni bilo potrebno plačevati najemnine, ko smo imeli otroške delavnice, pa smo gostovali po kamniških lokalih. Delo je bilo prostovoljno, na samem začetku je krajši čas pomagala Katarina, kasneje pristopila Špela, kmalu za njo pa še Erika.

OZADJE VSEGA

Ideja Reciklarnice je tlela že zelo dolgo, okoljske teme, varovanje okolja ipd. so mi bile od nekdaj blizu (prvo seminarsko na temo odpadkov sem naredila že v osnovni šoli pri kemiji, potem pa je šlo le še naprej).

Leto 2007 sem preživela v Bolgariji na Evropski prostovoljni službi (EVS), kjer sem organizirala ustvarjalne delavnice z mladimi v mladinskem centru v Varni, sodelovala pri delu z otroci v organizaciji Karin dom in pomagala pri terapiji z likovno umetnostjo pri mladih s posebnimi potrebami, ki so živeli v samostojni stanovanjski skupnosti. Moja druga gostiteljska organizacija je bil Community Center for Environment and Sustainable Development (OCOSUR), ena vodilnih okoljskih organizacij v Bolgariji, ki ima sedež v Varni.

Pri delu v tej organizaciji, sem dobila še dodaten vpogled v okoljsko problematiko, nove izkušnje in ogromno novih idej z vsega sveta (stanovala sem s Poljakinjama, Francozinjo, Bolgarkama, sodelovala z Američanom, Francozom in kopico Bolgarov, na usposabljanjih smo se pa spoznali in družili tudi z mladimi iz vseh evropskih vetrov (hej, tudi en Slovenec je bil istočasno v Bolgariji kot jaz!).

Ko sem postala mama, sem videla, koliko oblačil, igrač in ostalih stvari nakupimo in uporabljamo le kratek čas, potem pa se začnejo nalagati in kopičiti, poleg tega sem si želela, da otroci ne odraščajo ob kupih plastike, stvareh za enkratno uporabo in ob hitro pokvarljivih izdelkih.

Takrat sem si zamislila (po mojih merilih) idealno nakupovalno središče, ki bi združevalo lokalno pridelano hrano, predmete iz druge roke, ekološke izdelke, ekološke rešitve za dom in igralnico z delavnicami, ki bi bila kritična do prevladujoče potrošniške miselnosti in ki bi pomagala pri vzgoji kritičnih, odgovornih in pozornih kupcev.

Ker bi tak obsežen projekt zahteval ogromno finančnih sredstev, ker v štartu nisem imela niti prostora za kaj podobnega, sem se tega lotila po korakih, razvidnih iz razvoja Reciklarnice. Občasno me je zaneslo na stranske poti, ampak vedno me prinese nazaj k prvotni ideji, ki se (zelo) počasi, a vztrajno, razvija že toliko let.